PLEČNIKOVA NAGRADA v kategoriji javni prostor
Pokopališče kot prostor spomina in obredni prostor poslavljanja, tako prostor skupnosti kot tihi prostor kontemplacije, je zasnovano na prehodu med vertikalami gozda in brezmejnostjo horizonta. Prostor pokopališča določajo kontrastna razmerja in prehajanje med odprtim in zaprtim, med svetlim in temnim, med tukajšnjim in onostranskim.
Umeščeno je na izjemno lokacijo, na greben nad osrednjim delom Ankarana, nad modernistično cerkvijo sv. Nikolaja, ob Oljčni poti iz katere se odpirajo pogledi na Tržaški zaliv in slovensko Istro. Prav zaradi svoje izjemne lege je bilo zemljišče prvotno prepuščeno komercialni gradnji, a po protestih lokalne skupnosti ponovno namenjeno pokopališču. Ankaran ni imel primernega prostora za slovo od pokojnih, zato pomeni novo pokopališče enega glavnih javnih prostorov lokalne skupnosti, tako v funkcionalnem kot simbolnem
smislu.
Gozdno pokopališče z zasnovo izkazuje svojo dvojno naravo. Po eni strani deluje kot prosto prehoden parkovni gozd namenjen sprehodom in kontemplaciji, po drugi pa kot niz zamejenih grobnih polj, manjših pokopališč, ki se v terasah nizajo po pobočju nad poslovilnim objektom. Relief je geometriziran v pet teras, ki se zaradi navezave na obstoječi teren pahljačasto razpirajo. Na prvi terasi se nahaja poslovilni objekt do katerega se povzpnemo po položni klančini. Na naslednjih treh terasah so umeščena obzidana grobna polja, na zadnji najvišji pa prostor za raztros. Posamezne intimnejše prostore povezuje serpentinasta obredna pot vpeta v mrežo gozdnih poti povezanih s središčem Ankarana. Vzdolž poti se odvijajo
procesi poslavljanja, žalovanja, spominjanja in premišljevanja, pa tudi druženja in srečevanja. Premišljena dramaturgija arhitekturnih in krajinskih elementov, ki se nizajo ob poti, poglede obiskovalca izmenično usmerja vzdolž terena med vertikale gozda in pravokotno na teren proti morju, v to nedoumljivo razsežnost, ki se na horizontu spaja z nebom.
Poslovilni objekt je prislonjen ob gozdni rob in izmaknjen stavbni masi cerkve kar omogoča neovirano odpiranje pogledov na horizont. Sestavljajo ga trije ambienti. Vhodna ploščad s klopjo kot prostor vstopanja odprt na horizont, mrliška celica kot introvertiran prostor žalovanja osvetljen z zenitalno svetlobo in pokrit prostor poslavljanja, ločen od mrliške celice z zelenim atrijem ter preko vodnega zrcala odprt v globino gozda. S svojo longitudinalno zasnovo dolgih zidov vzporednih s terenom, ki jih pokriva lebdeča ravna streha, se navezuje na strukturo pokopaliških zidov. Lega in prehoden značaj poslovilnega objekta zaznamujeta začetek obredne poti in prehod iz javnega v prostor spomina. Vsi elementi materialno izhajajo iz barv in tekstur lokacije. Med masivnimi pranimi betonskimi zidovi v flišni barvi izstopajo žarni zidovi iz brušenega betona, medtem ko svetla povezovalna pot lebdi nad terenom. Posamezni poudarki in funkcionalni elementi so iz lokalnega kraškega apnenca, lesa in kovine.
Pokopališče Ankaran s sodobnim pristopom k pokopališču kot delu prosto prehodnega, vsem dostopnega parkovnega gozda, transformira tradicionalno predstavo o prostoru pokopališča kot mesta mrtvih v metaforo skupnosti.
Pokopališče Ankaran - poročilo žirije
Zasnova pokopališča posega neposredno v brežino gozdnega roba in izkušnjo kraja naveže na dojemanje krajine v širšem merilu. Avtorji višinsko razliko izjemno zahtevne lokacije premoščajo s klančinami, ki obiskovalca vizualno povezujejo s horizontom in različnimi gozdnimi ambienti. Členitev enotnega pokopališkega prostora na več delov, tako da se posamezna grobna polja potopijo v okoliški gozd, odpira možnost prepletanja gozdne krajine s prostori grobov, kar subtilno aktivira potencial javnega prostora in ga hkrati zaščiti, uporabnikom pa ponuja parkovno ureditev, ki presega program in prostor pokopališča.
Zasnova se na več ravneh spogleduje s preseganjem merila. Parkovni značaj pokopališča in navezovanje na gozdne poti inovativno nagovarjata neposredni širši kontekst. Hkrati širši prostor krajine ter izpostavljeni stik s horizontom in nebom uporabnika usmerjata h kontemplaciji ter poglobljenemu doživljanju sveta in prostora, četudi znotraj strogo zamejenih območij grobnih polj. Nova ureditev se z zasaditveno zasnovo, alepskim borom in cipresovkami, uspešno umešča v kontekst krajine, prostoru pokopališča pa dodaja simbolne pomene. Zasnova kaže odlično obvladovanje vertikalne členitve območja, ki s preprosto zasnovo medsebojno povezanih teras rešuje višinsko prehajanje in navezave na okolico hkrati.
Pot se prične z mrliško vežico, ki vodi mimo vodnega ambienta in reinterpretacije zvonika. Streha, skozi katero rastejo drevesa, pri tem predstavlja ločnico med svetom živih in svetom mrtvih. Ta kraj prehoda z abstraktnimi elementi nakazuje teme očiščenja, transcendentnosti, minevanja in cikličnosti življenja, in v sožitju s širšo krajino mu uspe ustvariti edinstveno kontemplativno vzdušje. Posluh avtorjev za merilo in specifike lokacije je odprl možnost za večplastno arhitekturno delo, iz katerega lahko razberemo še drugo pomembno lastnost. Posebna pozornost je posvečena materialu, ki se s svojo teksturo in barvo odziva na pomen kraja. Zemeljska barva betona ustvarja toplo atmosfero in z gradacijo tekstur prisotnost zemlje subtilno postavi v izkustvo že ob vstopu, v svoji neposredni materialnosti pa skozi sekvence gozda odzvanja do grobnih polj.
V sodobni hipni kulturi, ki je vse manj občutljiva za prostorsko izkušnjo, je bil za avtorje nedvomno velik izziv, kako znova interpretirati ritual pokopa, ne da bi dobesedno ponavljali kulturne vzorce. Ne nazadnje je naš odnos do smrti večna tema – tema, ki nas prek rituala pokopa na specifičen način poveže z materialnostjo sveta. Kot takšna si zasluži negovanje ideje življenja v širšem smislu, in prav zato je javni prostor, ki ga v prepletanju z gozdom odpira ankaransko pokopališče, posebej poveden.
